»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame.«
»Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče.«
»Mi pridemo na ta svet zato, da bi se naučili lekcij, ki se jih moramo naučiti. Če ne, jih pa nenehno ponavljamo. In jaz sem jih nekatere ponavljala kar naprej. Ta lahkotnost in svoboda je pridobitev zadnjih treh desetletij, ko se zavedam, da lahko obvladujem svoje misli, da je nujno treba poslušati srce, ne samo razuma. Treba je ostati na vertikali glava–srce–nebo, od koder prihaja navdih, božja ljubezen, ti čudeži, presežno in najlepše.«